Ženska
28/06/2017  |   Revija Naja  |   0

Začelo se je na široko in na veliko govoriti.
O ženski moči. O tem, da smo premočne in, da pravi moški zginevajo.
Naredile smo prvi korak, rekle smo A . Učimo se. Spominjamo. Naprej do B, C…potem pa berem in vidim, da že polne slabe vesti, razmišljamo kako pomagati moškim. Takoj mislimo na nanje, na druge. Pa se nismo naučile niti svoje abecede.
In dalje berem, da je prava zenska mila, topla, razumevajoča…berem o svojem telesu , kot o svetišču, centru sveta, ki rojeva, kreira in se zamislim. Kar grenko mi je pri srcu.
Nikoli svojega telesa nisem doživljala kot nekaj prelepega, svetega, nikoli ga nisem spoštovala. Ko sem postala ženska, ko se mi je prvič pocedila kri med nogami, sem osramočena podložila hlačke z debelim vložkom in premagovala svoje menstrualne težave s stisnjenimi zobmi, na skrivaj. Vse v zvezi s spolom je bilo zamolčano, da bi svoje spolovilo častila, mu dala ime,mi ni padlo na kraj pameti vse do danes. Sebe sem kot žensko doživljala v zatajevanju svojega “plavega in bujnega” izgleda. Zatirala sem to igro narave, ki je buhtela iz mene. V radosti do življenja. Moški, ti ubogi moški, so me doživljali kot hodeč spolni objekt, nek režiser mi je nekoč celo rekel, da se naj se samo zazibljem čez oder s svojo ritko in to je vse, kar pričakuje od mene.
Kako me je to bolelo. Kako me je to poniževalo.
In , ker nisem znala in vedela drugače, sem se šla teh iger, delala sem se neumno in zraven molila, da me spustijo na oder vsaj s kakšno besedo, ki se bo slišala. Dolga in truda polna pot je bila to. Včasih sem kar na glas rekla, da se želim postarati čimprej, da se bo ta igra nehala. Medtem sem samo sebe, svoje telo, dojemala, kot sem videla v filmih, slišala na cesti, slutila v pornografskih filmih. Bolj ženska, kot sem, ne bi mogla biti in nekje globoko sem zaničevala to mesenost. Nihče mi ni spoštljivo povedal, da je moje telo kreativno . Ustvarjalno v ljubezni. Živela sem neke ” polozaje”, živela strahove, da me lahko zamenja mlada in lepša, se odločala težke odločitve, rojevala in razdajajoče skrbela za mladiče. Kaj vem, ce sem živela čisto žensko življenje ! ? Preganjala me je misel, da nisem dovolj dobra, preganjala me je krivda, da preveč delam, preganjal me je slab občutek, ker sem imela rada svoje delo.
Sem bila ukazovalna ? Ne vem, vem, da sem svojo pravljico o srečni in pravi družini, ki sem jo sanjala kot deklica, zelela uresničiti. Je bilo narobe, ker sem hotela na vso silo uveljaviti v svoji družini pravilo, da kuham doma in, da vsaj enkrat na dan jemo skupaj, vsi. To je bila takrat ” misija nemogoče”, vendar sem uspela ! Danes pa mi ni žal.
Nisem bila površna zenska .
Ampak nisem vedela, da se sploh lahko imaš rad. Silno sem imela rada druge, bila sem odvisna od njihovih prijaznih besed, ljubečih pogledov. In, ja, jezikala sem. Nisem bila tiho. Povedala sem svoje mnenje na glas, noter pa me je stiskalo od strahu, da me bodo zavrgli.
Še danes mi gre na bruhanje, ko zaslišim : če boš pridna, boš lahko to in to, če boš tiho, bos lahko to in to, če boš potrpela, boš lahko to in to. Korenček in palica sta mi visela nad glavo in moji otroci, sinovi so mi nastavili najbolj kruto ogledalo in drobili ta življenjski princip v prafaktorje. Nisem se znala ustaviti, si pobožati trebuh in začutiti svetosti svoje maternice, svoje elektrarne življenja in se napojiti iz nje.
In potem , pri petdesetih prvič slišim , da so naši menstrualni cikli povezani z luno, da smo bile ženske nekoč vse povezane v istem ciklusu, da smo se znale takrat umakniti in sestaviti svoj ljubeči krog . Da naša menstrualna kri ni nekaj umazanega in smrdečega, ampak eliksir življenja.
Zato se danes , zdaj, z vso silo se zakopljem v svojo ženskost. Se gledam. Se pobožam ! Se objamem in vprašam kaj si želim samo zase ! Se zaletim v zaklenjena vrata in do želja sploh ne znam priti.
Kdo sem ? Kaj sem ? Zakaj sem ?
Samo eno vem, nikoli, nikoli nisem bila zlobna in maščevalna. Tisti drobni trenutki, ko so ta čustva začela rasti v meni, jih je vedno prekrilo neko razumevanje tuje bolečine, neka ljubezen do vsega in vseh in mislila sem , da sem šibka osebnost. Ker nisem tulila : jaz ! Jaz ! Jaz !
Ko slišim, da mi danes nekdo reče, da smo ženske uničile moške , v meni zraste jasen in mogočen NE ! Jaz nisem nikogar uničevala ! Nikomur jemala ” svobode”, razumela sem vse in še več. Iz ljubezni delala tudi gnile kompromise.
Vse, kar lahko v tem silnem trenutku rečem je, da naj vsak izmed nas obrne pogled vase in gradi svojo osebnost na spoštovanju in svetosti življenja. Ni se nam spet in spet treba ukvarjati z moškimi, da bi jih še enkrat pomilovale, reševale. To je njihova naloga , če smo jih že s čim kastrirale , smo jih mogoče prav s svojo ” pomočjo”. Vsak izmed nas naj vzame svoje življenje v svoje roke in sprejme odgovornost !
Meni je enostavno dovolj.
Svojemu spolovilu bom dala ljubko ime, božala bom svoj zrel trebuh in se zahvalila svojemu telesu za vso mehkobo in vso prelito kri ! V ljubezen do vsega in vseh bom trdno zasidrala sebe na prvo mesto. Odprla bom vrata do svojih želja, odgovorno, veselo in radostno !
Odplačala sem svoj dolg !
Od črke A grem počasi, mirno in zavestno do B in naprej…ko bom pri Ž, vam sporočim !
Z vsakim korakom, z vsakim spoznanjem sem vesela, da sem doživela čas, ko se ženske končno zares, spet pogovarjamo. Delimo svoje male modrosti. ” Male” ? ? Tudi pomanjševalnic v zvezi s svojim telesom imam dovolj. Imam veliko in sveto telo ! Rečem in ostanem živa, haha…
Ko rečem, da sem nezna, vam ne govorim o svoji šibkosti, podrejenosti. Nežna sem, ker sem mehka, topla, sprejemajoča. Najprej sama s sabo ! Takoj za tem pa z vami !
Če pa govorimo o moških…..ženske rojevamo moške in imamo vso lepo, nežno, milo moč, da vanje zasejemo spoštovanje do življenja, do drugačnosti, pogum, da so kar so !
Seveda ni vse tako enostavno. Pa se je treba sebi tudi nasmejati in, ko se s svojimi prijateljicami ironično vzpodbujamo, da smo boginje in se pri tem, drobno, po moderno hahljamo, da smo še kar daleč od kraljic, se smejimo in srčno upamo, da bomo en dan znale biti tudi boginje.
Hvala, ker me razumete !

Zvezdana

Comments are closed.