Uvod
28/06/2017  |   Portal prima.si  |   0

Odpri srce, prihajam domov !
Sem hotela napisat nekomu in potem me je stisnilo v trebuhu. Razum se je oglasil in mi začel govoriti, da sem neumna, da sem patetična, da bljuzim.Cel dan sem se sprehajala s tem stavkom v glavi, nagovoril me je, mi tekel po žilah, kot podrepna muha letal z desne in leve, mi delal bulo v trebuhu in se zalepil v pričakovanje. Ko se v meni oglasi pričakovanje, vem, da nisem čisto v sebi, ker pričakujem od zunaj in to je bil alarm, da mogoče govorim sama sebi !
Odpri srce Zvezdana, da najdeš dom v sebi ? !
Vse skupaj je en sam oblak in gor me rado vleče. Moj duhovni mojster pa mi vedno reče : ” Zvezdana, pripni se nazaj, na zemljo na konkretno, tu in zdaj je tvoja naloga ! ” Rada ga imam prav zaradi tega, ker me hoce prizemljiti, ker v vsej tej duhovni kolobociji naših notranjih rasti, obilici telesnega in materialnega, v vsej tej zmedi, včasih ne zmorem več in bi najraje živela v mislih. Mlela bi in mlela, preračunavala, samo, da mi ne bi bilo treba zares živeti, me zares boleti in zares sprejemati odločitev in spreminjati.
Včasih pa se vržem kar na glavo. V situacijo, v življenje.
Pravzaprav velikokrat.
Kot zdaj.
Sem kar šla. Sama. Da bom sama. Po parih dnevih brez besed, tišine, ko se ti usta ne premikajo, me zapeče od majcene bolečine, strahu, da sem onemela. Misli se kar valijo , kot morje sem in tja, včasih preskakujejo, vcasih bolijo, včasih mi postane vseeno za cel svet…včasih pa kakšna misel vzbudi čustvo, ki me oblije, prevzame in zajokam. Ali se smejim . Smejati se v samoti je smešno, ker izgledaš, kot, da se ti je odpeljalo. Takrat se za vsak slučaj usmerim v telo, tečem ali delam vaje, da se pripnem na zemljo in se še vedno hahljam sama sebi. Spomnim se moje mame, ki je veliko sama , kako rada reče, da se ji usta posušijo od tišine. Jaz, ki sem bila celo življenje obkrožena z ljudmi, z otroki, s publiko, jaz sem kar naenkrat tiho in prisluškujem tišini ? Ne premikam ust, ne spuščam glasov. Čudno. Pikro. Smešno.
Rečem si : ” No, pa poglejmo kje si, kaj si ! ? ”
Čisto potiho se mi oglasi tak beden, droben občutek, da sem se izgubila, da sem nič, da nimam doma, da nimam sebe, da me je življenje vozilo po svoje, da sem zivela druga življenja, da nimam kontrole, da me nihče nima rad. Tja do travnika me zvleče, kjer stoji moja deklica, sama, samcata in joče. Zazebe me od njene samote in vem, da jo moram objeti, močno, močno, da nehava trepetati. Iz trave, iz gozda okrog naju, iz diha, ki mi te teče po hrbtenici, se začne valiti vame volja do življenja, vame, vanjo, ker moram, moram živeti, ker rada živim. Mene je pravzaprav nemogoče potolči. Ker, ko iz črne luknje kričim : ” Pridna sem, dobra sem ! ” , name že sije sonce in ne vem, ali je to tako močna iluzija ali božja milost.
Pa saj nimam nobenega problema s tem, če sem dobra, če sem pridna, če delam tudi samo to, kar je drugim všeč. Nobenega problema nimam s tem, če mi zabijejo nož v hrbet. Jih je bilo že toliko, da bi bila lahko jež z njimi. Poln hrbet nožev imam, ko zabodejo me zaboli, potem pa se malo otresem, pojokcam, izpulim nož in grem naprej. Vešča sem teh zbodljajev in , ko mi je nekoč nekdo rekel, da naj se že naučim preceniti situacije in se zavarovati, mi je vzelo toliko energije, da sem preverjala, če lahko zaupam, da sem enostavno odnehala. Fokus na črno in belo v ljudeh me utruja do nazavesti. Naj kar bo tako, kot je, z noži, z darili, z bolečino, s smehom, veseljem, ker je tak moj dom, moja duša pač ne zna preračunavati, se skrivati, se varovati. In , ko mi začne tam iz naučenega kvakati, da se tako ne dela z mano, da nisem kanta iz smeti in včasih to tudi na glas rečem, se sama sebi že smejim. Saj ne potrebujem te navlake. Teh strahov.
Leta in leta vozim avto brez prestav, avtomatik. Ne stiskam sklopke, samo z eno nogo stiskam na zavoro in gas…potem pa v tej samoti dobim avto na prestave. Neprijetno mi je, ko obnavljam naučeno, sklopka, gas, spelji…kar potresavam od nervoze, če bom znala. Ko mi avto poskakuje od nepravilno izbranih trenutkih, ko prehitro spustim sklopko, zmajujem z glavo in me je sram, da ne znam. Vsak dan mi gre boljše.
Rečem si : ” Prima si ! ”
V tej mešanici, ko obnavljam, kar sem se pred mnogimi leti naučila, strahu, da ne znam in ne zmorem, pogumu, da si upam, naprej in nazaj brez preračunavanja, se mi v samoti oglaša hrepenenje in sem kot mlado dekle , ki pričakuje. Hrepeni. Tukaj sem ta trenuek doma. To sem ta trenutek. Poskušam videti barve mojega hrepenenja, poskušam ga pripeti nase, poskušam odleteti iz gnezda naučenih varnosti in mi stavek ” Prima si ” neskončno dobro dene.
Prima si !
Prima ste !
Prima smo !
To je stavek , ki mora obvezno stanovati v naših domovih !
“Prima si” je stavek, ki me v morju misli ozemlji. Ker sem prima, ko vozim avto na prestave, ker sem prima, ker vidim hrepenenje, ker sem prima, ker vidim moč misli, ker sem prima, ker znam delati prevale skozi to mojo samoto in samo sebe v odstavkih, ki jih nizam obračam na glavo. Moje srce je moj dom.
Haha, pa sem začela tako patetično.
Še dobro, da prvega stavka nisem nikoli odposlala. Ker je res neumen. Ker sem doma, v srcu, kjerkoli že sem !

Zvezdana

Comments

Comment this post