Njeno potovanje
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

V resnici je vse, kar je pomembno, sedanjost ! Tukaj in zdaj !
Tako nas po novem učijo.
Je bolj preprosto in definitivno manj boli.
Ima čez 80 let. Dobro se drži. Se je odločila, da se preseli. Bližje svojim. Skoraj 20 let je živela sama, otroci so odrasli, odšli in na vrsto so prišli vnuki. Sicer pa celo življenje borba, drama, usodne poti,nerazumevanje in posebna moč, da je zgradila družino, kjer so se imeli radi. To je bilo prej. Zaradi prvega vnuka se ji je zdelo prav, da se upokoji, pomaga hčerki z otrokom, ki se ji je zgodba matere ponovila. Vnuki, ki so sledili, pravijo, da je bila zlata babica. Prava babica, ki je ves čas na razpolago, ki peče palačinke zjutraj in jo ves čas skrbi, da kdo ne bi bil lačen. Ji je nekoč rekel vnuk : ” Babi, zakaj te skrbi, da bi bil lačen ? Saj imaš poln hladilnik dobrot ! ”
Seveda je gojila žrtev v sebi, jasno, saj je del tiste generacije, ki se ni slišala za novodobno prevzemanje odgovornosti, pa tudi intelektualka ni, da bi razvijala cinizem. Je klena predstavnica delavskega razreda, ki je brihtna za ščepec bolj od jamravcev in nergačev, je privrženka reda in časti. Je en tak lep mix starega in novega, ko se trudi biti tiho in ne soliti pameti svojim potomcem. Ne more več razumeti, da socialne varnosti ni. V njeno poštenje ne gre dvomiti, to je sveto področje njenih resnic in vanje ni dobro drezati. Ker začne jokati.
S solzami veliko doseže in to je že zdavnaj ugotovila. Njen sin pravi, da se je šele na ” postavitvi družine” rešil njenega pritiska in tihega izsiljevanja. Jaz, ki gledam od zunaj, lahko povem, da to ni bilo tisto pravo izsiljevanje, ki te odpelje v norost. Samo kdaj pa kdaj, ko je bila že preveč osamljena, se je v njej dvignil vzorec zanemarjenega hribovskega dekliča, ki mu ni bilo dano, da bi se šolal in dokazal svetu svojo nadarjenost. Takrat smo jo slišali reči , da ona že ni tako butasta, čeprav ni šolana, si vseeno ne bo pustila vzeti dostojanstva. Ob besedi dostojanstvo so vsi mrknili in jim je naslednje pol ure res lahko dvigovala občutke krivde v nedogled. Za njene pojme ji pač nikoli niso dovolj hvaležni in sama sem ji enkrat rekla, da svoje dece ni naučila hvaležnosti. Ker ona pa zna biti hvaležna.
Ja, jaz jo gledam od zunaj in jo občudujem. Nisem v njihovih dramah in shemah in se mi zdijo smešni. Ker ne vidijo, kar vidim jaz ! Da jih ima rada, da so oni vse kar v življenju ima, da jim je predana in zvesta do zadnjega diha.
Pred enim letom se je torej preselila v novi dom. Oči so se ji svetile in zarudela je v lica. Zdravniki , ki so jo opozarjali na smrtonosni stres, ki jo s selitvijo čaka , so se lahko obrisali pod nosom. V njej je spet vstala sila močne, samostojne ženske in le drobna nervoza, ce vse ni bilo takoj, tisti hip urejeno, je kazala na staro gospo. Pa se je brzdala silno in požirala tudi kakšno tujo komando. Baje je ponoči kričala v spanju, ker jo je bilo kljub vsemu strah, da jo bo slejkoprej kljunilo v srcu domotožje. Prvi mesec sploh ni šla iz nove hiše. Merila je zavese, iz vrečk sestavljala svoje novo domovanje, merila korake po stopnicah gor in dol, da bi si uredila lahke poti. V lepi, novi svetleči kopalnici je po tleh spet zložila stare brisače, da ne bi špricalo po ploščicah, dokler jih ni eden izmed vnukov z gnusom zabrisal v smeti. Takrat sem jo videla stati sredi hodnika, izgubljeno, kot majhen otrok, ki ne ve, kaj je naredil narobe. Cunje, s katerimi na hitro pobrišeš nesnago s tal, so jo spremljale celo življenje in do takrat niso nikogar motile. Zajela sapo in razumela. Da se mora nečesa naučiti. Da lahko staro, obrabljeno vržeš v smeti in ostaneš živ ! Potem mi je po telefonu rekla, da ta mladina ves čas jamra, da ni denarja, zraven pa da ne znajo reciklirati. Ja, tako se je izrazila in jaz sem se ji priklonila..
Tri mesece se je lovila. Med strahom, med občutki odvisnosti, hrepenenjem po toplini, priznanju ! Med tem je posadila 6 novih dreves, posejala rože ob vseh betonskih robovih vrta in na sredi naredila otok dišečih levand. Pomagali smo ji prekopavat vrt, obrezovat vrtnice in sejat zelenjavo. Trakce s katerimi je privezala h kolu paradižnike je razrezala iz stare rjuhe in njeni so godrnjali, da je kot pri ciganih. Jaz pa sem videla sámo,čisto in močno življenje, ki je znova poganjalo na tujih tleh. Ti hribovski dekliči so od hudiča !
In tako mi je neke deževne nedelje razložila svoje življenje.
Za nič ji ni žal. Da je ljubila in ljubi svoje otroke in vnuke. Ni se utapljala v žalosti, ko ji je umrl prvi mož, ni žalovala za drugim, saj ga je sama nagnala iz svojega življenja . Tako, da ga je v trenutku jeze, ko ji je očital, da daje otrokom preveč priboljškov, lopnila s ponvijo po hrbtu. In se nagajivo nasmeji, ko razlaga, da jo je potem na sodišču sodnica za ločitve trikrat vprašala, če je svojega bivšega, meter večjega od sebe, res namlatila !
Z moškimi ni imela sreče.
” Jaz imam samo lepe spomine. Samo družabna sem preveč, pa ne tujih, svojih si želim ! ” reče in povesi pogled.
Sin pa mi reče : ” Ah, škoda , da nima dedca, bi njemu težila ! ”
Hčerka pa mi reče : ” Jaz imam svoje življenje, uničila me bo s svojim čustvenim izsiljevanjem ! ”
Mene pa boli. Mogoče, ker tudi jaz lezem v njena leta.
Boli me samo to, ker so nekje na tej dolgi poti pozabili gledati lepo drug v drugem, ker vem, da se imajo radi. Pa šparajo besede, pa šparajo minute, da bi se objeli, da bi govorili in se razumeli. Ni mi prav, če vidim, da 80 letnike obravnavajo kot majhne otroke. Mogoče so res bolj počasni in se jim je nabralo v zivljenju modrosti, ki bi jo radi delili, delili….Nam pa se zdi, da ” težijo”!
” Ja, včasih sem bila tako sama, da sem se bala, da bom pozabila govoriti. Sem se sama s sabo pogovarjala in so se delali norca, da se mi je zmešalo ! ” reče radoživo in govori kot dež.
In, ko gledam to človeško potovanje od enega konca do drugega, vidim čas, ki ga več nimamo in vidim kup zemlje, ki jo kliče. Ko bo tiho, bo mir. Ne bo cunj, ne bo zaves, rože se bodo posušile in drevesa zdivjala. Ne bo starih omar in kičastega zrcala in domačih, iz ostankov blaga zašitih blazin. Ne bo odvečnih, starih stvari ! ?
Zato jo imam rada zdaj, ta trenutek !
Dragi njeni ljudje, imejte jo radi zdaj, ta trenutek.
Je dobra, močna, ljubezniva mama in babica in do zadnjega diha bo živela za druge. Ker so jo tako naučili in drugače ne zna ! Odložite ” svoj prav” , kadar ste z njo in jo preprosto objemite !

Ker ne bo več tudi najboljše potice na svetu !

Zvezdana

Comments are closed.