Poštenost
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Vedno, znova in znova, ugotavljam, kako pomembno je znanje. Vedenje. In odprtost duha.
Kaj je to odprtost duha ?Odprtost, kot bi tvoja glava , tvoje srce, cel TI bil odprt ! Za novo, za neumnosti, za nekaj, kar ti dvigne želodec do bruhanja, za nemogoče…za nekaj, kar si ” prepričan” , da ni tako, da sploh ni tako ! Hja, v bistvu si gol, gola, varujejo te samo brezpogojna ljubezen do življenja in vrednote ! Vrednote, ki jih zares živiš, ne samo verjameš vanje, ki niso samo na jeziku in so narek glave. To pa, dragi moji, ugotavljam sama, niti slučajno ni LAHKO !
Pa gremo lepo po vrsti.
Poštenje !
Imam se za pošteno osebo.
Bila sem stara okrog 8-9 let. Živeli smo v večstanovanjski hiši, z velikim balkonom in stopnicami naokrog. V majhni slepi ulici, kjer so stale stare avstroogrske vile, propadajajoče, zarasle z brsljani in gostim grmovjem. V eni izmed njih je živela stara, zelo stara gospa. Otroci smo kdaj pa kdaj smuknili na njen poraščen vrt, ji rabutali jagode in s strahom pogledovali proti razpadajočim oknom, kdaj se bo na enem izmed njih prikazala siva, razmrsena glava in vreščeč zlivala vodo na nas, da bi nas pregnala. Sosedov Boris je nekega dne ugotovil, da to sploh ni bila voda, temveč vsebina nočne posode, saj je njegova majica, ki jo je ta vsebina oplazila na enem izmed naših pohodov, smrdela po scanju. To se nam je zdelo nezaslišano, zato smo mulci sklenili, da se ji maščujemo.
Ker je živela osamljeno, ker ni hodila niti na sprehode, sploh ni hodila iz hiše, so ji enkrat na dan prinesli košaro s hrano in jo privezali na vrv, ki jo je potem potegnila gor, na okensko polico.
In tako smo ji en dan spraznili košaro s hrano, ne spomnim se vsebine, vem samo, da smo ji košaro potem napolnili s težkimi kamni. Poskrili smo se v grmovje in čakali. Vedno ob isti uri se je eno izmed oken v prvem nadstropju škripajoče odprlo in siva , drobna pojava se je iztegnila do vrvi in jo začela vleci gor. Tolkli smo se po trebuhih, tako se nam je zdelo smešno. Starka pa je vrescala in se matrala in vlekla tisto kosaro gor, dokler ni v nekem trenutku vrv pocila in so se kamni s kosaro vred raztreščili ob hisi. V tistem trenutku je začela tuliti, da bo poklicala policijo in smo se vreščec razbezali tudi mi.
Doma me je začela grabiti slaba vest in počasi sem ozaveščala, kaj sem storila. Bala sem se. Mamine kazni, bala sem se policije, bala sem se starke in njenega vreščanja. Sedela sem v kotu svoje sobe in tuhtala, kaj bom rekla policiji. Zmišljevala sem si zgodbe,ki bi me opravičile… kako sem slučajno šla mimo in videla kaj se je zgodilo, zgodbe, da so to storili drugi in ne jaz, da si je baba sama naložila kamne v košaro…
Pričakovala sem policijo in v svoji otroški glavi napihnila zgodbo, da je dobila dimenzije prave tragedije. Napetost v meni je bila tako močna, da sem se v nekem trenutku odločila, da grem kar sama na policijo in povem vse po resnici. Pa naj me kaznujejo za slabo dejanje. Samo, da me ne bo tako zelo tiščalo notri v srcu.
Na policiji so me debelo gledali in danes vem zakaj so se smehljali. Nič niso vedeli o dogodku. Nek policaj si je vseeno zapisal moje ” priznanje” in me pospremil domov. Mama je bila presenečena, zmajevala je z glavo in spraševala policaja, če gre preverit k stari gospe kako ji je. In sta šla, jaz pa kot obsojenec za njima, da se opravičim. Pritiskali smo na zvonec, cukali za raztrgano vrv, tolkli po vratih, vse zaman. V hiši ni bilo sledu življenja.
Mogoče je moj otroški spomin vse pomešal, mogoce je neka čudna, velika slaba vest tako trkala na moje srce, da nekaj noči nisem mogla spati. Mogoče se ni vse dogajalo po vrstnem redu, kot ga opisujem. Kakorkoli, čez nekaj dni smo izvedeli, da je stara gospa umrla. Da je posivela nekega davnega dne, ko ji je umrl otrok in se zaprla v hišo, kjer je potem zivotarila naslednjih 30 let…da sploh ni bila od tukaj, da se je z možem zdravnikom preselila k nam iz Češke, da so ji z iglami čistili ledvica…
Njena smrt me je zaznamovala za vedno. Počutila sem se krivo. Da se je tisti dan zaradi nas tako razburila in ji je zaradi tega odpovedalo srce. Nase sem prevzela breme neke odgovoronosti, ki ji nisem bila kos. Nikomur nisem povedala in tista razpadajoča vila je bila velik opomin moji objestnosti, nepoštenosti.
Kadarkoli naredim kaj nepoštenega, objestnega se iz mojega srca dvigne sivolasa glava starke, ki mi vrešči : ” Misli na druge, ne laži, ne sprenevedaj se ! ” Ker je na koncu smrt.
Ko so vrednote trdno postavljene, vsakokrat zaboli, ko jih pohodiš.
Lahko jih velikokrat pohodiš in je to potem tako vsakdanje, da začutiš samo se trepet ranjenega srca, dokler nekega dne niti tega več ne slišiš !
Če vrednot ni, ni več ničesar v srcu.
Moje otroško, čisto srce je prepoznalo nepostenost v kraji hrane, v zlobi tezkih kamnov , s katerimi smo naložili košarico, v smehu in užitku trpljenja nemočne starke.
Po človeško se mi je zgodilo se večkrat v življenju, da sem ” padla” , a je bilo v meni vedno varovalo stkano iz čistega srca, da sem se pravi čas ustavila, opravičila, spoznala, da ne ravnam prav. In poštenje mi kot močan steber vedno stoji ob strani, ko čisto pritlehno skušam kaj poberkovat za svojo rit. Vedno bolj redko.
Stati pokončno kot pošten človek je neverjetna moč !
Na poštenje je pripeto neskončno veliko občutkov in čustev, ki te lahko gradijo ali rušijo.
Poštenje ni moraliziranje, niso napisana pravila, ki se jih držimo, ker nas je strah.
In začne se na tleh, pri zemlji…ki jo pošteno tlačimo in nam vrača z bogastvom obilja ali pa nas zatrese v temeljih in pošlje nad nas ujme, ki jim nikoli ne bomo kos. Dokler ne bomo pokončno iskreni, pošteni v sobivanju .
Vprašajte se, kaj je za vas poštenje in potem v miru Božjem ali Vesoljskem, pojdite na sprehod po svojem življenju. Ne sprenevedajte se, ne opravičujte se, poglejte resnici v oči. Če ji boste zares zmogli pogledati v oči, potem ste na pravi poti, ker od tu naprej lahko začnemo odpuščati. Sebi. Odpustiti sebi je enako pomebno dejanje, kot prositi odpuščanja ali odpuščati drugim.
Ni bližnjic.
Nikoli pa ni prepozno !

P.s.
Moja mama vedno pravi, da smo Mlakarjeve punce poštene in mi je toplo pri srcu.

Zvezdana

Comments are closed.