Ponos
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Je bil večer za bogove . Sladka kot med, brez pretvarjanja, nam je prinesla darilo. Prižgala je svečano muziko in rekla: ” Gremo na poroko ! ”
” Tvojo ?” sem zinila in že hotela zaploskati.
Kaj pa veš, morda bosta naredila, tako kot midva, ki sva se na lastno poroko pripeljala s prijatelji, ki so mislili, da se peljemo na poroko tretjih prijateljev. No, midva sva že vedela kam se peljemo, samo tista izbrana peščica najinih prijateljev ni vedela. Je bil kar hec !
” Neee,” je zategnila ljubko,” ne še! Janikisov bratranec se poroči ! ”
Tokrat smo se peljali na ” obilno grško poroko”. Vznožje celega hriba je bilo posejano s parkiranimi avtomobili, kot bi prišla na nogometno tekmo. Vstopili smo v velikansko dvorano polno ljudi, 3000 jih je bilo. Mravljišče svetlečih oblek, mladenk z valovitimi , kot noč črnimi lasmi, moških in žensk sinje črnega pogleda, otrok, ki so cvilili in se nam lovili med nogami, polne mize, da se je kar cedilo z njih. Potem se je začelo, njen Grk naju je predstavljal hodeč skozi špalir njegovih številnih bratrancev, stricev, sestričen, tet…ženske so nam podajale roko s svetlečimi pogledi, radovednimi, rahlo sklonjenimi glavami, sramežljivo so naju gledale v svetle lase in oči in Janikis je z vsakim stiskom roke sprejemal poglede spoštovanja in odobravanja. Predstavljal je svojo bodočo nevesto in to ni kar tako. Ko so se pozdravljali moški je kar pokalo od moči, ponosa, spoštovanja. Objemali so se strastno, stiskali drug drugega k prsim kot bratje, po moško, močno, so se trepljali po ramenih in smejali, smejali…njej so stisnili ročico s popolnim spoštovanjem in občudovanjem, v njenih očeh so se zadržali točno eno sekundo in nič več, da slučajno ne bi bilo neprimerno. Tudi mene, ki so me imeli verjetno za teto in sem bila oblečena v ozko , oprijeto oblekico, so pogledali globoko v oči in me spoštljivo pozdravili. Skozi glavo mi je šlo : ” Pa saj to ne more biti res, da niti enemu ne švigne pogled malce nižje, da se niti eden izmed njih ne izda s tistim ” prijateljskim trepljanjem hrbta, točno tam, kjer se odpira moj nedrček ! ? ”
Počutila sem se tako varno, tako kraljevsko, kot še nikoli v življenju. Med tisoči sem bila , obdana s prvinsko moško energijo, ki ni v nobenem trenutku vdrla v mojo intimo, toplo me je zibala in se smejala in pozorno čakala na vsak moj migljaj, če sem žejna, lačna…nič lažnivega občudovanja ni bilo, pelo se je, pogovarjalo in plesalo.
Midve sva se hihitali, prešerno sprehajali iz dvorane na širno trato in nazaj in rekla sem ji, da ne morem verjeti, kako spoštljivi so ti njeni Grki. Je rekla, da niso vsi, da pa je njihova družina res velika, da oni še vedno spoštujejo tradicijo, kjer so njihove ženske spoštovane, oboževane in cenjene.
Na plesišču so večinoma plesali moški, prijeli so se za ramena, pozibavali s koraki v taktu muzike in vsake toliko z visokimi, moškimi skoki poleteli v nebo in pristali kot zibajoča se ladja med njimi…mehko in mogočno, mi je šinilo skozi glavo ! Nihče jih ni silil k plesu, kot otroci so se zbirali in spet objemali in pili, pili. Vsi, vsi, so znali plesati in nobeden ni bil smešno okoren, niso plesali, da bi nas vabili, zibali so se z boki silno in sebi v užitek, povezani v bratstvu. Tudi z velikimi trebuhi, tudi tisti, s kratkimi nogami, veliki in majhni, z dvignjeni rokami, kot bi se veselili z nebom. Ženske so ustvarile svoj krog in plesale, kot valovi morja, korak sem, korak tja, mehko v kolenih naprej, nazaj. Nisem zdrzala in sem zaplesala z njimi, dvignila roke v zrak, kot daritev, z odprtimi prsmi, ponosno . Polni obrati glave levo in desno, kot, da nosim na svojih ramenih čisto zlato, mi je srce valovalo , moje telo se je prebudilo v neko prastaro energijo. Jaz, jaz, ki vedno vlečem glavo med ramena, ki vedno hitim, ki bi se rada naredila nevidno in, ki si nikoli ne upam odpreti svojega prsnega koša v ponos, sem v svoje telo z njimi nalila pokončnost in mir do neba.
Gledala sem jih, pili so vedno bolj in moške roke so postajale kot lopate, ko so se objemali med sabo, vedno bolj vroče in polno. Ne, ne bodo zdržali, sem pomislila, slejkoprej bo kakšen počil in bom zagledala surovo rušilno moč pijanega moškega.
Do jutra sem jih gledala, kako so modrovali, plesali, se objemali in smejali. Ženin in nevesta sta obzarjena z ljubeznijo plesala do jutra, Janikis je s čedalje bolj rdečimi in zaljubljenimi očmi pogledoval svojo drago, midve pa sva klepetali, plesali .
” Vse je erotično in močno kot črno vino, pa vendar ne vidim nič zviranja in poceni spogledovanja , ne v moških in ne v ženskah ! ” sem ji rekla,ko je šla plesat ona.
” Ja,” je rekla, ” njihove ženske so njihove boginje, moški se ženske drugega moškega ne dotaknejo, tudi, če so še sami. Do mladenk so spoštljivi in polni domišljije, ko jih osvajajo in dobro vedo, da je to šele začetek dolgega , predanega in polnega življenja ! ”
Ko sta zaplesala moja Sončnica in njen Grk je prasketalo od ljubezni. Edina sta plesala v paru in čas se je ustavil v ljubezni.
Bila sem razigrana kot otrok. Nekje, na nekem daljnem otoku sem bila priča preprostemu življenju, ki se še ni izgubilo v naglici, laži, pretvarjanju, kjer so moški kot skale, ki se smejijo in jočejo, ko zajoka njihov otrok. To ni bil film, to ni bila predstava za turiste.
Da sem zanimiva kakšnemu izmed njih nisem videla po sladkobnosti, razvlečenih temah dolgočasnih pogovorov, pač pa po dolgem pogledu v oči, ko se mi je zdelo, da me je pogledal tja dol med moje strahove. Samo to in nič več. Potem mi je podaril spoštovanje, ker samo sem in že davno pozabljen občutek ponosa.
Ne gre mi iz glave ta grška poroka.
Niti vedela nisem , kako pogrešam ponos.
Zveni patetično in napihnjeno za današnji moderni čas, velikokrat zlagano, saj slišim kako se to besedo zlorablja v smislu ” sem preponosen,da bi mene, mene kdo zafrkaval”
Ponos je vrednota ! Ponosen ne moreš biti na neumno, prazno glavo in lažnivo, pohotno telo, ki si želi drugih teles zaradi svoje praznine. Ponos ni beseda jaz in jaz in se enkrat jaz.
Lucija Mulej Mlakar v svoji čudoviti knjigi ” Onkraj razkritja ” zapiše : ” Bistvo človeka je v popolni ranljivosti. V ranljivosti se rodijo velike misli. V ranljivosti so ljudje, ” navadni” ljudje, ki jih ne skrbi ponos. Skrbi jih dobro ! Skušajo udejanjati dobro ! ”
Ponos se zgodi , ko si v razmerju s sabo . V dobrem.
Ponosen si na svojo vsebino, na čast in resnico v sebi in potem znaš ponos deliti tudi z drugimi. In ni ti treba iti daleč na otok, samo razširi svoja ramena, odpri svoja prsa in srce v nebo in zapoj ! In se spomni davnih občutkov svoje resnične vrednosti. V dobrem !
Ko sem potem prijateljicam pripovedovala o grških boginjah, je ena izmed njih ironično rekla : ” O Bog, že eno leto iščem kraljico v sebi, koliko let bom iskala še boginjo ? ”
Smejale smo se do solz….

Odprimo se torej vetrovom, ujamimo drobne občutke iz vseh koncev sveta !

Zvezdana

Comments are closed.