Pogled vase
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Nekaj mi ne diši. Nekaj me spravlja v stisko. Pravila in nasveti od vsepovsod. In vsi obljubljajo hitro zadovoljstvo in hitre rešitve. Prisluhnem glasovom okoli sebe in čutim stisko. Ljudje, hvala Bogu, iščemo izhode, rešitve, se trudimo razumeti…
Vame je treščila slika mojega življenja, da bi končno razumela. Ne, ni naključij, vse je na ključ in , če si vsaj malo odprt , to lahko zelo jasno vidiš ! Pred mano se vrti film mojega življenja, en poseben del, tocno določen del, ki mu nikakor ne morem priti do dna. Ampak tokrat sem zunaj, zunaj te slike ! O, hvala ti življenje, da se trudiš z mano in mi na vse mogoce načine kažeš pot !
O ljubezni.
Kaj je to ?
Občutek, čustvo, stanje ?
Vpeta v neko prepričanje kaj JE ljubezen , sem se v svojem življenju zapletala v nezadovoljstvo, nesrečo in hrepenenje, dolgo pot sem prehodila, da bi naposled spoznala, da živi v meni in mi je ni treba iskati .
Je bila ljubezen mamin prvi objem, ki se ga spomnim, njena ljubkovanja, varnost in sprejetost, ki sem ju čutila ob njej ? Bila sem njen center, ona je bila moj steber .
Varja mi je nekoč pripovedovala, da ljubezen že od rane mladosti povezujemo z ” daj – dam “, otrok zajoče in mama prihiti, mama se smeji, otrok je srečen, otrok razbije vazo in mama reče : ” Uh, kako si poreden, ne maram te ! ”
Za mojo mamo pravim, da je bila narejena zame. Saj sem jo vendar sama izbrala. Nikoli v svojem življenju nisem začutila, da me ne bi imela rada, da me izključuje in pogojuje, tudi, ko je kdaj pa kdaj na silo poskušala vsiliti vame kakšen svoj pogled na življenje, pustila mi je svobodo in mi zaupala .
Ko sem se rodila očeta ni bilo zraven. Je baje premišljeval, če naj me prizna .
Torej je ze od začetka nekaj manjkalo.
Vsem nam nekaj manjka. Redki so celi. Redke so družine brez okostnjakov v omari. Včasih se ponoči prebudim, ker zaslišim trpljenje , ki se skriva v naših domovih za trdno zaprtimi vrati. Takrat si rečem, da se mi meša in, da naj raje ozdravim bolečine v svoji družini. Se trudim. Sem pogumna in odprta. Ko začutim upor v sebi, ko se zaslišim, da iščem izgovore, takrat vem, da v tistem ” grmu tiči zajec”. Glasnješa kot sem, bolj se skrivam. In, ko se kopljem iz te megle, sem sama. Okoli mene se tudi bojijo. Moji se bojijo mene, sebe, naših krvavih resnic, nesprejetja, izključevanja. Moji ljudje, v moji družini so polni strahov in obtožb. In tudi ljubezni. Če bi nam šlo zares za nohte bi stali skupaj kot eno. To vem. Prihaja pa skrivnosten čarobni čas, ko lahko zaživimo pravo skupnost, ne da bi nam kdo dihal za vrat. Nam bo tokrat uspelo zares ?
V tem trenutku se sprašujem kakšna mama sem jaz !
V tem istem trenutku se tudi povežem z drugimi usodami in vidim morje zaščitniških mam, očetov, polnih ljubezni, ki iz svojih družin delajo vseživljenjske projekte uspešnosti. Odličnosti !
Sprašujem se, saj sama zelo dobro poznam ta občutek, zakaj smo tako zaščitniski, vsevedni ? Je to, da otroku ves čas stojiš ob strani in paziš , da ne pade, res ljubezen ?
V posodi, ki jo imenujemo ljubezen se znajde marsikaj. Predvsem smo to mi. Vse kar smo !
Zagledam zgodbo.
Mama in oče pripeljeta otroka , zdravega, veselega 10 letnega fanta k terapevtu. Fant ima tezave s sošolci in histerične napade. Ko ga vidim, me stisne pri srcu. Spet bodo nekoga označili, popredalčkali, obesili nanj listek z diagnozo, mogoče mu bodo predpisali celo zdravila. Tokrat me preseneti terapevt. Ljubece se ukvarja s fantom in poskuša najti vzrok. Par dni po terapiji se oglasi mama in odpove sodelovanje. Grobo podvomi v terapevtovo strokovnost , zato se soočita direktno in padajo zaključki. Mama pove, da je lastnica otroka, poklicana, da ga varuje in kontrolira informacije, ki pridejo do njega. Terapevt pove, da ima otrok tezave zaradi staršev, ki od njega pričakujejo dosledno spoštovanje njihovih pravil in neprestane kontrole. Izkaže se, da je v navidez idealni družini nekaj zelo narobe. Kaj ? Nikoli ne bomo izvedeli ! Ker ” narobe” pri njih ne obstaja. Terapevt se rece, da potrebujeta njegovo pomoč starsa in ne otrok !
Zagledam drugo zgodbo.
Mi pripoveduje mama deklice, da je zelo v skrbeh. Za hčerko. Na obisku pri dedku in babici je bila deklica priča družinskemu sporu, takemu, navadnemu pregovarjanju o popravilu strehe in padle so neke sto let stare obtozbe in je babica celo jokala. Deklica je tisto noč slabo spala in noče več na obisk k njima. Da bi zaščitili hčerko pred neprijetnostmi, so se odločili, da na obiske k dedku in babici ne bodo več hodili.
Zagledam tretjo zgodbo.
Ločeni starši in otrok , ki sije življenje in radost. Otrokova mama je njegova lastnica in vsi , v obeh družinah se prilagajajo njenim zahtevam. Otrok s svojim očetom ni preživel se nobenih praznikov, nobenega Božica in Novega leta. Očetova družina tiho sprejema njena pravila in se zahvaljuje Bogu, da dete vsaj kdaj pa kdaj sme priti k njim. Otrokova mama z nikomer iz bivše družine ne komunicira, obsoja jih in ne spoštuje. Otrok ima rad dedka in babici iz obeh družin in ne ve, kaj se dogaja. Kdaj pa kdaj reče drugi, ” grdi ” babici : ” Veš, moja mamica te ne mara ! Jaz pa te imam rada ! ” Ni pa daleč dan, ko bo vnukinja utihnila in se naučila biti tiho. Ko se bo naučila pretvarjati in lagati svojim starsem, dedkom in babicam. Da bo sprejeta, bo skrivala svoje občutke.
Ja, to je ljubezen ! ? Temu mi rečemo ljubezen ! ?
Presodite sami , ne da bi bili sodniki. Lastniki absolutnih resnic. Sledite samo srcu.
Moje srce bolijo te zgodbe.
Ker vsi starši v teh zgodbah potrebujejo dotik ljubezni. Tisti dotik, ki razpoči njihove iluzije, da so popolni, da obstajajo odnosi brez napak in, da lahko zaščitijo svoje otroke pred bolečinami. Ljubezen je odprta in spremenljiva sila, ki iz nas rojeva dobre , sočutne ljudi. Edino ljubezen je dovolj močna, da prezene strahove iz nas in nam pokaže, da je ranljivost moč !
Vse te mame in očete bi objela in jim rekla, da so varni. Da naj zaupajo življenju do konca in naprej. In, predvsem, da njihovi otroci niso njihova last, temveč milost , ki jih je prišla na zemljo spomnit, da so ONI sami ljubezen in, da naj ji zaupajo.
Torej, kakšna mama sem jaz ?
Ko sledim svojemu srcu in zaupam, sem prava. Vsakokrat, ko zapustim srce in začnem upoštevati vso navlako tega sveta in vanjo vpletem se svoje strahove, prizadenem svoje otroke. Ko sem ljubezen , ne potrebujem pravil in iz vsake situacije vidim izhod. In imam male popravne izpite s svojimi otroki. Vse večkrat vsi skupaj začutimo veselje, da smo skupaj preživeli velik del življenja in vse večkrat smo hvaležni drug drugemu, da smo !
Na eno posebno praznicno noč se poglejmo v ogledalu svojih dragih otrok ! Ali dragih prijateljev. Ali svoje samote ! Brez strahu. Karkoli bomo videli v tej sliki je človeško. Če zmoremo pogledati z absolutno ljubeznijo, lahko vse, še tako črne lise, osvetlimo in zmehačamo. Popravimo ali na novo zgradimo. Bodimo hvaležni, da smo ta hip na zemlji spregledali svoj namen !

Lepe praznike Vam želim !

Zvezdana

Comments are closed.