Otroci, naše bogastvo!
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Sem mama treh sinov.
Odkar vem zase,otroke ljubim iskreno, občudujem njihove svetove in se klanjam njihovi domišljiji.Rada tudi igram zanje in dokler so bili moji sinovi majhni, sem redno igrala v otroških predstavah , na tv sem posnela tudi serijo pravljic ” Zlati prah” in se danes , po toliko letih srečam koga, ki me pocuka za rokav in mi pove, da je zrastel z mojimi pravljicami.
Ko so moji otroci začeli drseti v puberteto, sem spoznala, da pravzaprav sploh nisem pripravljena na pravo in odgovorno starševstvo. Meja v svojem življenju nisem znala postavljati, šele, ko si me izzval do skrajnosti, se je v meni vedno dvignila taka sila, da sem vse presenetila. No, ja, premalokrat ! Torej imam take in drugačne izkušnje in zelo dobro vem, da je prav pri starševstvu, vzgoji, eno teorija in drugo praksa. Predvsem pa mislim, da se, preden se odločamo za družino in otroke, premalo odgovorno, globoko in zares zazremo v to kar nas čaka. Ker se vse začne pri izbiri partnerja. Ki je ključna. Je kjuč !
V mojih časih o čem takem ni govoril nihče, danes pa že slišim prve lastovke pomladi, ki mladim parom priporočajo pogovore, izobraževanja, spoznavanja drug drugega, usklajevanja življenjskih vizij in na koncu koncev vpogled v primarno družino partnerja. Če tam zagledaš odnose, ki ti niso všeč , če opaziš, da ni spoštovanja, tolerance, če so tam doma laži, prevare, je to lahko droben alarm, da v prihodnosti tebe čaka s tem partnerjem isto. Ko to pišem, mi gre na smeh, se že vidim, da bi se , kot mlado dekle pozvižgala na vse alarme sveta, če bi bila zaljubljena. Ampak jaz sem imela prvo resno zvezo pri triindvajsetih in rodila svojega prvega otroka pri šestindvajsetih. Danes se delajo pari mnogo kasneje, rojevajo po tridesetih. Ali so njihove glave kaj bolj zrele, kot moja takrat, pa ne vem. Logično bi bilo.
Čeprav…čeprav se mi tudi zdi, da bi prisluhnila komu, kaj prebrala na to temo, tudi takrat. Predvsem pa bi brala in poslušala po polomu zveze, ki je hvala Bogu, takrat nisem okronala s poroko. Kot bi slutila, da se ne bo dobro končalo. Ker sem si že kot majhna deklica obljubila, da se ne bom ločevala.
V drugo sem bila prestrašena do obisti. In se mi je začelo svitati, da je problem verjetno v meni, da ne znam izbirati….tako se je začelo moje dolgo potovanje k sebi, prepoznavanju lastnih zavor, okorelih vzorcev…to je bila druga stvar, ki sem si jo prisegla kot dekle, da svojim otrokom ne bom predajala kovčka lastnih zablod.
Ni mi popolnoma uspelo, sem pa se trudila !
Ko so bili moji fantje majhni so bili absolutno na prvem mestu v mojem življenju. Ob partnerju, saj nikoli nisem znala sestavljati lestvice prioritet. Družina mi je bila sveta. Leta in leta nisem imela drugih prijateljic, razen takšnih, ki so tudi imele otroke. Da bi kofetkala , hodila na žure in jih kakorkoli zanemarjala, mi ni padlo na pamet. Resno sem vzela urnike hranjenja, spalnih navad…sem pa znala tudi odlično improvizirati in spomnim se, kako smo srednjega, kar v potovalki nesli na Krn, ker takrat kaksnih super vozičkov, nahrbtnikov in podobnega nismo poznali…32 let vztrajnih vzponov in padcev, prilagajanja, kompromisarstva, zdravega in bolnega, vse smo dali čez in tudi pri nas najdeš ( kot v vsaki družini ) kakšnega okostnajaka v omari.
Potem pa srečam mamo, ki ji je umrl 20 letni sin. V čudnih, sumljivih okoliščinah, iskali so ga 5 tednov in se potopim v te občutke. Tudi, če se ni zgodilo meni, začutim tako globoko bolečino, da se prestrašim, ker drsim v brezmejno brezno čistega obupa. Tako globok obup lahko začutimo le matere ! Ob izgubi otroka. Verjamem , da so občutki materinstva, ki so rezervirani samo za ženske. Upam, da ne delam komu krivice, čeprav…čeprav so mnoge civilizacije pred tisočletji postavljale žensko na pediestal moči in se ji klanjale. Zdrave civilizacije, ki so ženski priznale moč ustvarjanja življenja in jo zares spoštovale.
Mama mi pripoveduje zgodbo kako je izgubila svojega sina in se tresoča lomi, ko mi reče, da ga na koncu, ko so ga našli, ni smela videti, ga objeti in se posloviti od njega. Zgodba teče naprej, v meni pa se kot trn v srcu začne gnojiti dejstvo, da ji ga na koncu niso ” dali”. Kdo in kaj na svetu lahko prepreči materi, da se ne sme posloviti od svojega mrtvega sina ?
In, ko ponoči ne morem spati, se kar naenkrat spomnim svoje babice. Kako sem površna ! Ne morem verjeti, da sem na njeno zgodbo, medtem, ko sem drvela gor in dol po življenju, pozabila !
Kako sem površna !
Moja haloška babica je rodila 9 otrok. Ko so ji sporočili, da je na ruski fronti umrl njen prvi sin, je osivela. Ko sta ji ob porodu umrla dva otroka, je tulila. Ko je pod ruševinami betonskih stopnic umrl njen najmlajši sin, se je posušila. Pripeljali so ji ga domov, v tiste od Boga pozabljene gorice, ga položili na posteljo, zavitega v rjuho . Zaklenila je vrata in se za 4 ure zaprla z njim v sobo. Da sta se poslovila. Ven so se slišali samo drobni, prepereli vzdihi, jecanje, ki je vsem trgalo srce.
Štiri ure je sina umivala, previjala, samo pol ga je bilo celega. Počesala je njegove divje, goste lase, umila njegove polne ustnice, namazilila njegove mlade prsi…od popka navzdol je njegovo razdrobljeno telo povila s platnenimi trakovi, kot dojenčka. Tako pripravljenega so položili v krsto, od nje pa je samo teklo. Morje solza.
Njen Ignac, moj stric, ki ga nikoli nisem spoznala, ker sem se rodila takrat, ko je on umrl, jo je spremenil v posušeno starko. Njena koža je postala usnajata, prav takšna, kot jo opeva naš veliki pesnik, da koža čez in čez podplat postane…in v meni slika ! Njenih koščenih, s temnimi žilami prepletenih rok, ki se potopijo v zeleno solato endivije, črno od dišečega bučnega olja…
Zdaj razumem zakaj me je tako bolela ta zgodba. Ker se tudi v meni pretaka žalost moje babice. Ranjene matere.
Biti starš je posebna milost. In, ko rojevamo otroke v ta svet , je naša največja naloga, da jih rojevamo zdravi v glavi. Da smo mi , ki podarjamo življenje, zdravi v duši, povezani s srcem , zreli in odgovorni do sebe. Da v vsakem trenutku ponižni slavimo življenje v vseh odtenkih, da odvržemo vse predsodke, vsako obsojanje in se posvetimo svojim ljubljenim z vso ljubeznijo, ki jo premoremo. Da v družinsih gnezdih pometemo z vso navlako naših strahov, varanj, laži, predsodkov kaj in kako je prav živeti in to z lastnim zgledom vztrajno kažemo našim potomcem. Vztrajno, z ljubeznijo, ki ne pozna meja, vztrajno, do zadnjega diha ! In upamo, da odidemo pred njimi in tako, kot je v naravi stvari prav !
Jaz šele zdaj, ko sem že babica, v resnici razumem ! V srcu prosim, da mi moji sinovi odpustijo, če nisem bila dovolj zrela, če nisem znala. In njim in vam sporočam, da sem z vsakim dnem bližje izviru sebe. Skozi moje gene jim podarjam vse kar sem se naučila.

Tudi vam !

Zvezdana

Comments are closed.