Moja, tvoja izbira
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Pravkar sem odložila knjigo, zmedena sem. Pa saj sem vedno, ko kaj ” dobrega” preberem. Po glavi čutim kako se mi informacije sestavljajo, povezujejo, telo pa še ne, kot slutnjo ga čutim, če bo sprejelo ali ne, ni v moji moči. Tam notri, v globinah, kamor razum nima dostopa, tam se dogaja po svoje. Potrebuje čas. Zrelost na katero nimam vpliva. Čuječnost pomaga, zavedanje tudi !
In grem na sprehod. S črkami, besedami….ker je tudi moja zgodba potrebovala čas !
Bila sem mlada. Že mamica. Sprejela sem prvo življenjsko lekcijo napačne izbire in bila sem do kosti prestrašena od odgovornosti, ki sem jo sprejela. Moj dete je bilo vse kar sem imela. Življenje se je počasi vračalo vame, čeprav sem mislila, da sem od znotraj umrla se je v meni prebujala sila, ki me je pozneje v življenju večkrat rešila “dokončnega” obupa.
Samo delo sem videla. Delo, da bom preživela svojega otroka in sebe.
Tam sva se srečala. Šel je mimo mene in me je streslo,kot bi me stresla čista elektrika. Ko je govoril sem bila vzhičena. Njegove besede so bile moj dom. Pa ne ljubezenske izjave, take delovne besede, ko nam je razlagal svoje vizije, svoj pogled na svet. Do človeskih zgodb je bil mil in sočuten, brez sledu potrjevanja svoje genialnosti, moškosti. Ni ga bilo strah pokazati svoje ranljivosti, nevednosti, včasih nas je naravnost prosil, da mu pomagamo rešiti kakšen problem. Moje delo je spostoval. Včasih me je objel ves v solzah in mi rekel, da sem njegov navdih. Takrat sta se najini koži zalepili, kot bi pomešal dve žvečilki in se je koža nategnila v vrvico, ko sva šla narazen. Moje srce je začelo spet utripati in vročina mi je lezla po koži do njegove in se je spet dogajala elektrika. Delala sva in se nisva pogovarjala o obcutkih in elektriki, samo kdaj pa kdaj se je sredi stavka ustavil, me gledal in pozabil nadaljevati. Nisem se hotela spogledati s temi silnimi obcutki, samo bili so in sem bila jaz. Prežarjala me je njegova neizrečena ljubezen in kot magnet me je vlekel v svojo bližino, v dotik, ki je eksplodiral na moji koži, da so mi vse kocine stale pokonci. Ko smo delo končali in sem se v hotelski sobi pakirala za domov, je prišel pome, da me odpelje na vlak. Govorila sva v tri dni, v sobi pa je bilo vedno bolj gosto od zatajevanih občutkov, butalo je vame s tako s tako silo, da sem onemela. Takrat se je vesolje sklonilo k nama in sva se zavrtela v ples dveh duš, dveh teles, ki sta se čakali od vekomaj.
Plesala sva eno poletje, ne spomnim se ničesar drugega kot ljubezni, ljubezni na kvadrat, na kub,njegovih poljubov, ki so me skrili pred vsem svetom, pred hudim, pred samo sabo, da sem samo nekje od daleč slišala klic, da naj pazim. Bila sem tako lačna, lačna topline, predanosti, razumevanja, vročih rok in nog, moškega objema, vsemogočne varnosti, kože, ki je nabrekala od moči ljubezni, pokala po šivih in odnesla s sabo razum, pravila, obveznosti. Igrala sva se v veliki reki, na ulici, v vaskih gostilnah in plesala na cigansko muziko, včasih me je ure in ure gledal v oči , brez besed, samo teklo je med nama, teklo…in ni bilo presenečenje, da sva tej sili življenja ustvarila novo življenje.
Ki me je ” prikovalo”. Streznilo. Poklicalo nazaj. V razum ! V strah.
Nisem mu povedala.
Legla sem na zemljo in jokala, jokala, jokala, jokala in sprasevala mamo Zemljo kaj naj naredim. Naj znova zaupam ? Naj se prepustim ? Življenje v sebi sem zalila s solzami in strahom in v trebuhu je trepetalo, v središču mene je moledovalo za pogum, za moč, da preživiva.
Ko sem v bolnišnici legala na ” mizo” , mi je bilo ledeno pri srcu. Z ledenim kovinskim zvokom sem se poslovila od svoje ljubezni in zaprla oči.
Tudi njega nisem več hotela videti. Ker je tako bolelo sem šla v obtoževanje, da ni mislil name. Da je bil neodgovoren. Da to sploh ni bila ljubezen. Šla sem v jezo nanj, ker se z mano ni pogovarjal o prihodnosti. Ker z mano ni sanjal hiške in psa in kup otrok. Ker sem se tako bala sem šla v sovrastvo do vsega živega in v žrtev, da se meni dogajajo same hude stvari. Zaradi strahu, nezaupanja, sem se poslovila od sebe in od njega in najine ljubezni. Zaradi strahu, da bom znova ostala sama , z dvema majhnima bitjema prepuščena le svoji sposobnosti preživetja. In sem si takrat prisegla, da se v življenju ne bom vec igrala. Da bom šla živet varno življenje. Preverjeno, konformistično, premišljeno, preračunano. Oslepela sem za darila, ki mi jih je podarjalo življenje.
Za dolgo časa, a ne za vedno.
Kakorkoli obrnem, danes vidim, da sem na svetu točno zato, da premagam ta strah. Da je moje poslanstvo na tem svetu premagovanje strahu, konformizma in je klic k sebi. “Vsi” moji moski me kličejo k sami sebi. Vedno so mi odtegnili tisti košček poguma, da se rjoveča dvignem iz strahu in prepustim edimu obcutku v katerem sem cela – ljubezni ! Potrebovala sem vas, vas tri, da se danes , rahlo siveča, obrnem v zaupanje ! V samoti zrelosti se obračam vase in sestavljam koščke sebe, ki sem jo razdrobila na tej dolgi poti.
In , potem berem, da je narediti splav nekaj hudega in grdega .
Kdo si TI, ki mi boš to govoril ? Si Bog ? Si poslanec Vesolja ?
Saj si tudi TI tisti, ki me je pognal v strah.
To mi je naredil človek, takrat, ko sem bila se nemočna, majhna, predal mi je sporočilo, da nisem vredna, da nisem sposobna, da ne znam, da ne vem…predal mi je samoto in strah, da nisem več znala zaupati, videti, razumeti !
Obsojal me boš, potem , ko sem se v mukah zvijala tudi sama, se bolj osamljena kot tiste ledene gore tam na severnem tečaju ?
Obsojal v imenu Boga, ki mi je dal tudi dimenzijo razumevanja, sočutja ? Ki mi je naložil to breme učenja, ker je vedel, da zmorem ! Ki me je pustil dihati in ziveti tudi , ko nisem zmogla. Ki je naredil človeka, ki mi je dal možnost izbire !
Človekove pravice razumem kot ” božje” pravice. Ko smo prisluhnili višjemu v sebi smo si podelili pravico do življenja vseh barv, prepričanj in osebnih odločitev. Podelili in osvestili smo odgovornost do sebe .
To je velika stvar !
Ker smo samo ljudje…ah, ko zapišem ” samo” me postane sram. Zakaj ” samo”. Nič ” samo”, biti Človek je največ kar je lahko, tukaj in zdaj. Pokvarljivo ali ne, odgovorno ali ne, je največ !
Prav je, da varujemo življenje.
Začnimo na začetku. Tam, kjer znamo in zmoremo. Ko v svet rodimo otroka. Opolnomočimo ga tako močno, da se ne bo nikoli zrušil zaradi strahu. Da se bo znal odgovorno odločati za dejanja v svojem življenju.
In, niti slučajno me ne boš obsojal TI, ki te ni bilo niti blizu moje odločitve !
TI, človek,ki ne veš, kaj je to strah, ki zagovarjaš trpljenje, ki oholo misliš, da bi zmogla. Če bi mi iz ljubezni takrat rekel, da mi boš stal ob strani, skrbel , da bom imela za hrano, za varusko, da mi ne bo treba kričati na zdravnike, da mi morajo resiti življenje, ko so me takrat enkrat peljali na urgenco, ker imam doma otroka, ki ima samo mene…. če bi me takrat razumel, bi ti mogoče dovolila, da bi vplival na mojo odločitev.
Zato, dragi moji, spoštujmo človeške odločitve . Zaupajmo jih nam samim. Spoštujmo pravico , da o svojih telesih, svojih življenjih odločamo sami. Ženske v svojih maternicah nosimo dosmrtne zapise nasih nerojenih otrok in za to sprejemamo odgovornost. Ne ti, ne vi…me same se soočamo in odločamo koga in kdaj bomo rojevale v ta svet. Če v resnici spoštuješ življenje, boš dragi človek, spostoval tudi mojo odločitev, da ne zmorem ali, da nočem v ta svet roditi novo življenje !
Moja zgodba je ljubezenska zgodba z nesrečnim koncem.
Če bi se mi zgodil otrok, ker bi me kdo posilil, bi moj premislek mogoče trajal več časa.
Zato se klanjam vsem ženskim zgodbam tega sveta, s takšnim ali drugacnim koncem, ker vem, da se življenja ne da ujeti , pospraviti v škatle z napisom prav in narobe. Ker je med njima se cela paleta barv, ki si jih človek niti zamisliti ne more .

Človek sem.
Si tudi ti ?

Zvezdana

Comments are closed.