Lepota
21/03/2017  |   Portal prima.si  |   0

Sedim pod borovcem, pred mano sinje, modrozeleno, valujoče morje. Sonce me greje v hrbet, rahlo pihlja.
Vse, prav vse je v tem trenutku na svojem mestu. Jaz, borovec, ladja na obzorju, morje, sonce. Ko se do dna potopim v ta trenutek, mi gre na jok od lepega ! To je absolutna lepota. Ta trenutek.
Zagrabi me silno hrepenenje, da bi ga obdržala za vekomaj !
Zato je samo Umetnost tista, ki lahko ta trenutek naredi večen !
Pod mojimi nogami je mehka preproga iz borovih iglic, svetlorjava in po njej se kot madeži svaljkajo borovi storži. Obsijani s soncem vlečejo malce na sivo, vse skupaj pa je v tem majhnem kaosu točno tako kot mora biti. Lepo.
Lepa je moja mala punčka, tam daleč in je nisem videla ze nekaj časa. Tako lepa, da mi misel nanjo razširi srce v balon in se bojim, da bo počil. Od ljubezni. Misel , da bi jo stisnila k sebi in poljubila, poljubila njene besedice, njene copatke, njena lička, je lepa. Ker je ona lepota sama.
Življenje samo po sebi je lepo. Točno takšno kot je. V trenutku. In takih trenutkov je veliko, le zavedamo se jih ne.
Ta trenutek se po moji mizi sprehaja majcena mravljica, manjša od ostalih, sem in tja, jaz poskusam ugotoviti kaj išče, kam gre. Pride se ena in se ena, sem ter tja drobencljajo in jaz pomislim, da je lepota v tem, da jih lahko gledam.
Gledati in videti lepoto sta dve različni stvari.
Lepota, ki me najbolj gane, je tista, ki je ne pričakujem. Ki se ne ozira na moje predsodke.
Vstanem izpod borovca in se, polgola, samo v spodnjem delu kopalk sprehodim do pomola. Sprosceno, ker nikogar ni. Ko izza vogala pride prijateljica in njen sin, potegnem trebuh noter in si z rokama pokrijem dojke.
Ker me je sram, ker nisem dovolj lepa !
In tako ze celo življenje.
Naporno, za ponoret.
Nihče ni kriv, niso me naučili ljubiti svoje telo, sebe.
Tako od zunaj lahko pametujem in obvladam teorijo, da sem zadovoljna sama s sabo. Toda obljubila sem, da bom iskrena. Ko bom pisala.
Torej , globoko v sebi se nimam za lepo. To je vsa resnica.
Pomagam si tako, da vem, da nihče ni popoln, da si rečem, da je popolnost dolgočasna. A želja po popolnosti ostaja.
Imam pa srečo, da nimam dovolj časa, da bi se ukvarjala s svojo podobo vec kot minuto na dan . Pokličejo me moje obveznosti, vaje, predstave, vrt, otroci, lonci, prijatelji, dom ….tako, da včasih tudi teh minut ni več ! Temu pravim, da me brusi življenje in uči, kaj je zares pomembno. Tudi , če bi izbrala ogledalo in vanj strmela več kot minuto in pustila zaradi tega moje goste lačne, svoje prepričanosti ,da sem povprečna ne bi spremenila. Ker to vem, se vedno odločim za drugo opcijo in moje ogledalo sameva.
Ker tudi vem, da pride kakšen dan,ko v senci ogledala zagledam sebe tako lepo, da se celo ustavim, si pošljem poljub in zavriskam.
Ker tudi vem, v kakšnih mukah se zvijam pred ogledalom včasih, ko se moram posebej urediti za kakšno posebno priložnost in potem v čistem obupu mečem obleke po garderobi,ker niti v eni oblekci ne izgledam dobro ! Takrat je moje ogledalo posebej kruto. Zumira mi pas, ki se noče in noče zožiti več na 60 cm, razen, če se izstradam, na ta zadnjo, ki suhcena nekam zgineva, na ovenele roke, na….uredim se z muko in grem. Velikokrat se mi zgodi, da mi je žal, da sem sploh šla.
Vprašanje je, ali mi ni ta zoprnija, to, da v resnici nisem hotela iti nikamor, začarala ogledalo, da je z mano tako grdo govorilo. Hja, ogledalo ?
Mogoče pa so moje ogledalo ljudje okoli mene ?
Ko me fotografirajo, mi velikokrat rečejo, naj se smejim ! Ko se smejim, mi rečejo, da sem to jaz ! Takrat mi rečejo, da sem lepa.
Milijon ljudi mi lahko reče, da sem lepa, jaz pa jim ne bom verjela.
Nihce ni kriv, niso me naucili ljubiti sebe.
Učenje je moja razsvetlitev.
Celo življenje gledam ta svet, črno bel, jing in jang, pa rožnat, cvetoč, siv in poskušam priti resnici do dna. Pred nosom imam vse modrosti , vsi nosimo v sebi odgovore na naša hrepenenja, vprašanja in želje. Vse, ves svet nosimo sami v sebi. Če se odločiš, da si lep, si lep. Če se odločiš, da je svet lep, je lep. Če se odločiš, da bos sledil resnici, sebi, bo morje, mravlja, borov storž točno tak, kot ga vidiš samo Ti .
Jaz sem se odločila Za lepoto. In vse v meni ze zdavnaj to lepoto živi. Le eno lepoto jaz vidim slabše. Svojo. Zato imam v današnjih časih, ko nisem več mladenka in ne cvetim več tako nedolžno dehteče, svojo veliko učno uro zdaj. Zdaj, ko moja fizična lepota izginja se je zavedam bolj kot kdajkoli. Prisluškujem si, kako tam na površini vse vpije : ” Daj, poskrbi zame, neguj me ! ” in kako tam noter pravi : ” Ljubica, odpočij si, samo bodi kar si, ker si super ! ”
Poslušam oba glasova, ker sta oba del mene ni nič shizofrenega ni v tem. Vedno lahko izbiramo in celo življenje to tudi počnemo. Celo v veliko veselje mi je, ko eksperimentiram , negujem svojo jesensko podobo in kakšna moč vre znotraj v meni. Kot bi se pravkar rodila !
A ni to lepo ?
Begajo me teorije, da tisti, ki se nima zares rad, ne more imeti zares rad drugega in tisti, ki se ne vidi lepo, ne vidi lepega drugje . Zmedena sem tudi, ko trčim ob svoje lastne predsodke, prepričanja kaj ni in kaj je lepo.
Spomnim se svoje mladosti in me je celo malo sram. A mladosti se odpušča, če je površna, kajne ?
Na potovanju po Ameriki ( z avtodom smo otroke peljali ” coast to coast ” ), sem doživela svoje pravo malo zgrazanje. Videla sem toliko debelih ljudi, ki se venomer jedli, žvečili in v svoji debelosti niso mogli več hoditi, vozili so se z vozički in jedli. Petletne otroke, debele za umret ,so prevažali z vozički na sprehode, da ti niso imeli nobene priložnosti za pravo otroško življenje. Niso znali tekat, padat, celo njihovi debeli , brezizrazni obraščki so se mi zdeli grdi. Ves ta speh na kupu, tresoč, vdan v usodo, sluzast od nemoči , se mi ja tako zagabil, da sem tam nehala jest . Sicer v ZDA tako ali tako ni skoraj nič dobrega, zdravega…kruh, jajca, paradižnik, mleko…vse se mi je zdelo plastično.
Sicer pa dr. Platt v svoji knjigi Čudež bioidentičnih hormonov piše : ” Ameriko je zajela epidemija debelosti in sladkorne bolezni tipa 2. Obe stanji sta povezani zgolj s hormoni …zgolj s telovadbo in kontroliranim vnosom hrane ni mogoče shujšati. Kot zdravnik sem naletel na paciente, ki so na dan zaužili 800 kalorij in vsak dan telovadili 4 ure, pa niso shujšali niti grama. Si predstavljate kako zagrenjeni so bili ! ? ”
Na drugi strani obale, na zahodni strani pa sem na Venice Beach zagledala druge vrste ljudi, tam sem videla toliko presuhih ljudi, prav na smrt izstradanih, da jest nisem mogla zaradi njih. Kot bi se kosti sprehajale, rolkale, počasi se me je polaščala groza. Kot, da to ni bilo dovolj, so se mimo mene začele sprehajati gore mišic. Zagoreli obrazi, utrujeni, postarani od mučenja v fitnesih, napihnjeni , žilavi, kot, da ne bi bili več ljudje. Bila sem ogorčena, verjetno sem doživela ta šok, ker je v Ameriki toliko ljudi na kupu in čisto nič ni majceno ali drobceno.
Kadar se človek tako odtuji samemu sebi , da celo verjeme, da je lep, če ga je sama kost in koža, ali, da ima 2 toni mišic na svojem stegnu in se mu to zdi seksi, resnično podvomim v svoje vatle s katerimi jaz merim lepoto.
Zadnjič sem na nekem snemanju, zunaj, v kavarni ,čakala na naslednjo sekvenco, srkala ledeno kavo ( brez smetane, lepo prosim ) in imela čas gledat. Kadar imam čas, rada gledam mimoidoče, kako hodijo, kako so pari sestavljeni, kako se držijo za roke, kako so oblečeni, zakaj se enim mudi, kaj si šepetajo, ko gledajo izložbe .
V oko mi je padla dama mojih let, preveč zagorela, da je bila skoraj črna, v nekih cunjicah , ki so bile po torbici sodec v rangu Dolce Gabana . Dojke je imela preveč očitno nameščene ene v velik dekolte in zdelo se mi je, da so že obiskale estetskega kirurga. Roke, ki so bile podobne mojim, razen res negovanih nohtov ,so krasile dizajnerske zapestnice, krilo je bilo resnično prekratko za , čeprav počitniški, sprehod po mestu. Se najbolj pa me je motila hoja, v prelepih sandalih s tako visoko peto, da po moje ,lahko v njih stojiš le na mestu ali se v njih slikaš za kakšen modni časopis. Seveda , gospa v njih ni mogla hoditi, valjala se je po tisti kamniti ulici, se lovila za laket svojega gospoda, ki se je več kot očitno obračal za mladimi dekleti. Za velikimi črnimi očali se je skrival obraz, ki ga nisem hotela videti. Kot igralka , ki rada sestavlja zgodbe, sem sestavljala zgodbo ženske , ki lovi mladost in poskuša tekmovati z mladimi dekleti,na katere se lepi pogled njenega moža. Morda je minilo ze veliko let odkar je čutila občudovanje svojega ljubljenega. Morda se sploh nimata več rada in živita vsak po svoje in je ta sprehod po obmorskem mestu le še odsev neke ljubezni. Lahko se ji je zaradi menopavze, občutka minevanja, čisto zmešalo in njen mož plačuje njene muhe in vdano čaka, da jo bo minilo. Lahko pa , da se je tako našemila samo na morju, kjer je nihče ne pozna in odigrala svoj sanjski sprehod po mestu, kot bi igrala v kaksni tv nadaljevanki. Karkoli je že bilo res, tudi on je bil negovan, imela sta veliko denarja in on je gledal ” okrog “.
In tisto popoldne se je kar nekaj takih dam in gospodov sprehodilo mimo mene.
Te zgodbe vam nisem povedala , da bi se vsi skupaj zgražali in jima posmehovali. Napisla sem jo v razmislek vsem nam, mladim in starim, da je lepota in vse kar je povezano z njo relativna. Nimamo pravice soditi kaj je prav in kaj ne ! Kako in kaj dojemamo kot lepo je naša intimna stvar in vse, tudi izumetničeno, kar nas osrečuje, je lepo .

Lepo je iskreno ! Toplo ! Je bistvo !

Zvezdana

Comments are closed.