Duhovnost in regrat
28/06/2017  |   Revija Naja  |   0

Slabo je nekaj, kar še ni dobro !
Martin Kojc

Počutim se, kot bi se zbudila iz globokega spanca !
Počutim se, kot bi bila na avtopilotu in sem živela gor in dol, me je premetavalo in vodilo, brez moje moči, brez moje volje.
Moči znotraj sebe sem se zavedala od zmeraj. In se je bala. Jo zatirala, da bi bila všečna, da ne bi kdo pomislil, da sem kaj več. Ker deklic, ki povejo kar mislijo, nihče ne mara. Nisem ji zaupala, ker se mi je vedno zdelo, da mi še nekaj manjka, da si moram zaslužiti to neskončno svobodo v sebi, da se lahko izrazi. Živeti eno celo življenje v občutku, da ti vedno še nekaj manjka, zatirati v sebi veliko veselje, ustvarjalnost, hrepeneti po sprejetju drugih, to je jalovo početje, ki te pelje daleč stran od sebe. Trepetam, ko to pišem, trepetam od razburjenja, da končno stojim pred vrati svoje svobode.
Življenje je zelo konkrteno.
Kot v tem sončnem dnevu.
Nekdo mi z rahlo ironijo v glasu reče, če imam čas nabrati regrat in ,če znam narediti slastno regratovo solato. Pogledam proti šopku sveže vzcvetelih narcis , pogledam na računlnik, kamor pravkar pišem in se z rahlo nelagodnostjo vprašam , kaj bom naredila.
Na prvi tir prihaja vlak poln včerajšnjega dne. Oglasi se nekaj, za kar sem prepričana, da je realno, otipljivo, meseno. Spomnim se zgodbe, ki me je zabolela, spomnim se solz na robu vek, izključenosti, občutka osamljenosti, nerazumevanja in glasov v glavi, ki so mi govorili : ” Odpusti, saj ne zna drugače ! ” …še dolgo potem sem se zapletala v novodbne misli, da sem pomembna jaz, da se moram soočiti, sprijazniti, spustiti…potegnilo me je globoko v preteklost in sem si zraven še očitala, da počnem prav nasprotno od tistega, kar me učijo novodobni učitelji. Pa vendar je bil moj včerajšnji sprehod po zemljevidu mojega življenja, konkreten sprehod po mojih dnevniških zapiskih, čudežno zdravilen.
Kot bi olupila s sebe, kot pri čebuli, eno plast svojih prepričanj. Da čakam že celo svoje življenje na čudež, ki se bo zgodil od zunaj. Kljub vsem prebranim knjigam, kilometerskim pogovorom v teatru, na televiziji, s prijateljicami, mojstri in učitelji…jo še vedno zagledam tam, na zelenem travniku, ob gugalnici, kako čaka, čaka ta moja deklica, da se bo kdo sklonil k njej, jo objel in ji rekel : ” Kaj ti je deklica, da si tak žalostna ? ” Nad njo pa črni oblaki krivde in občutka žrtve!
Spoznam, da me je še vedno strah. Strah popolnoma sprejeti sebe. A v tem vagonu se mi pripeljejo na pomoc vsa znanja in učenja, tukaj nisem več tako sama, tukaj že čutim moč, ki prihaja iz mojih žil, tista velika moč, da je treba preživeti in začnem se smejati. Strahu se smejem v brk! Stečem ven, na travo, se vržem na zemljo in preplavi med nekaj med milostjo in predanostjo, zemlja pozene vame sokove poguma, moči, veselja, radosti…tako se popolnoma umirim in sprejmem kar je. Zaupam. Zaupam, da ne potrebujem vlakov s tonami prtljage. Potrebujem samo sebe, toplo, razumevajočo, prilagodljivo, radostno, takšno kot sem za druge, tudi zase. Najprej zase.
Valim se po travi, mladostna je in mokra, do cvetov narcis, zazrem se jim v cvetove in čudež je tu. Občudujem naklon njihovih glavic, rumene vijuge njihovih listkov, vabeče rumene cvetove , ki so polni ljubezni. Občudovanje je tako zdravilno, ponuja ti sladko pozabljenje sebe, kot centra sveta, ponuja ti radost, da sploh si , da sploh lahko gledaš to lepoto, da si lahko del nje…rahlo se pozibavajo v vetru, prileti metulj in sede na eno izmed njih, zatrepečem v sebi cela, vibracija čudeža me dvigne v brezčasnost in od tam se mi zdi vse prav, točno tako kot je.
Od nekdaj poskušam razumeti vse. Odkar vem zase, poskušam razumeti, da me je nekdo udaril, ker je bil šibek, žalosten, jezen in si govorim, da bom jaz lažje prenesla. Da bo zaradi mojega potrpljenja lažje spregledal in zrastel. Dolgo mi ni padlo na pamet, da bi mi lahko kdo podaril kaj lepšega. Sicer pa znam samo sebe dobro potolažiti, si rečem in pogledam narcise…
Vec narcis potrebujem, vsak dan potrebujem pogled nanje…
Čeprav…čeprav se nekaj dogaja, nič kar vem, ni šlo v nič, spremembe, ki sem se jih tako bala kot zrele hruške padajo v pomladi dan. Želela sem se zapičiti varno v zemljo in kljubovati kot svetilnik v temi vsem, ki jih imam rada, pa ni šlo, nisem se mogla. Pa naj sem si še tako želela zabetobirati se na en kvadratni meter. To je bila moja huda potreba. Po varnosti. Tja noter bi se skrili z mojo deklico, da ne bi tako bolelo in bi še vedno lahko gledali travnike in nebo in vode. Ni šlo. Hvala Bogu.
Vse, naj bo še tako banalno, pritlehno človeško, vse ima svoj namen in , če se odločimo živeti svoje življenje zavestno imamo neskončno veliko dela. Čuječnost je prava izbira. Odgovornost sebi in samo sebi. Potem se vse izravna, če delaš sebi dobro, nikoli nikomur ne moreš škoditi.
Je to res ?
Če želiš jesti res dobro regratovo solato in želiš sebi dobro, če si želiš uživati v hrustljanju svežih trav, potem vzameš košek in nožiček sam, regrat nabereš sam, ga opereš in sam scopraš najboljšo solato na svetu. A zato potrebuješ mene ? Ki nimam časa, ker sestavljam ta filozofski zapis, ki naj bi se dotaknil še koga ? Preprosto kot pasulj .
A je zraven še vlak od včeraj in vlak izpred mnogih let in moj občutek krivde, ki se oglasi takoj, ko komu ne uresnčim želje. Da ga preženem potrebujem narcise, znanje, zavest in mnogo srca in mnogo ljubezni. Zase. Da si odpustim, da sem na prvem mestu.
Jezus, je to res tako zakomplicirano ?
Ne , ni.
Je pa treba imeti pogum. Da sprejmeš življenje tako kot je.
Je pa treba imeti čas. Da svoje rane božaš in celiš. In veš, da so potrebne za tvojo rast.
Je pa treba neskončno ljubiti, sebe, življenje, vesolje, brez pogojevanj.
In se znova zgodi čudež. Poslane misli v ta pomladni dan se dotaknejo tistega, ki si želi regrat. Eden se užaljeno umakne in reče, da ga nimam rada, ker mu ne naredim solate.
Drugi me objame in reče, da me ima rad, ker sem tako ustvarjalna.
Tretji ne reče nič, nabere regrat in pripravi naboljšo solato tega sveta. In jo deli še z mano.
Kaj mislite, kateri se je utelesil v moji realnosti ?
Haha, smeh je pol zdravja !
Drugemu delu zdravja zelo pomaga zdravilni regrat.

Ni pravilnih odgovorov.
So le vprašanja.

Podajmo se na pot brez vlakov, brez voznega reda, goli in bosi, naj nas veter nosi…

Zvezdana

Comments are closed.