Delo
28/06/2017  |   Revija Naja  |   0

Sedim v pisarni, več nas je, vidim majhen balkonček, rožo v kotu, ki tam verjetno zdi že celo stoletje in si želim, da bi nas povabila ven, na tisti balkonček. Na zrak. Vedno me vleče ven. Čakamo kavo, jaz dobim nekaj kavi podobnega iz avtomata in obžalujem, ker nisem naročila nekaj kremastega, ampak, kaj, ko ne vem, kaj ti avtomati sploh ponujajo. Tišči me v želodcu, ne vem kako bi začela in Bogu hvala začne ona.
In potem poslušam, kako se ne da to, kako se ne da ono, kako se ne da tretje, kako se v na koncu koncev nič ne da narediti. V glavnem je treba čakati boljših časov in šparati.
Mene pa ne prepriča, čakam na besedo in , ko začnem, se prižgem. Mogoče malce preveč zagnano, mogoče malce preveč drzno, mogoče malce preveč idealistično , razdajam se in jo gledam, kdaj se bo prižgala ona. Drugi nemirno mencajo, ker vejo kaj me čaka. Ona ve, da sanjam, zato izkoristi svojo intelektualno prednost in me rahlo karajoče opomni, da so vse to moje sanje in strogo doda , da NE, ne gre.
Razume me, pravi kot kakšna skrbna mama, razume, saj se tudi ona razdaja za svojo ubogo plačo. Ampak jaz, ki bi rada kaj več, bolje in višje, imam po svoje prav, ampak ne gre. In pritisne na mojo znano tipko, kjer se oglasi stavek moje mame : ” Skromnost je lepa čednost ! ”
Ali zmorem to miselno kolobocijo se sprašujem, polna slabe vesti, rojena v pridnost in poslušnost. In nastaneta dva v moji glavi, ki si oporekata. Eden navija, da naj bom hvaležna in pridna, drugi pa mi kriči, da vendar ne gre samo za mojo rit in, da je prav, da poskušam. Kje pa je tisti, ki skrbi za cinizem, ki skrbi za to, da pokažem s prstom nanjo in rečem, da je Ona kriva vsega sranja…Ona, ali pa država. Ja, tega pajacka pa že dolgo ni v moji družbi, sva se prerasla, ker me je vedno pognal samo v obtoževanje od katerga me je samo bolela glava. In tako se po znanem scenariju v meni ne dvigne jeza, temveč obup in čeprav vztrajno motovilim s taksnimi in drugačnimi predlogi, tam odsedim dve uri, jalovi v učni uri, ki mi namenita znano modrost, da naj spreminjam tisto kar lahko in sprejmem česar ta trenutek ne morem spremeniti.
Ko odhajam prišepnem sodelavcu, da ne vem kje, kako bom našla motivacijo.
Tako gre to pri mojem delu večinoma že celo življenje.
Delo me osvobaja, ustvarjalnost je del mene, rada delam, ustvarjam in dobro vem, da bi brez sanj pristala v stavkih, ki napovedujejo mojo smrt. Ni tako zelo važno kaj delam, brišem prah s polic ali igram v najboljši predstavi vseh časov, pišem kolumno ali prodajam nogavice, v meni se vedno oglasijo cimbale veselja, prisotnosti, smisla, ko delam. Nisem deloholik in v delo ne bežim pred sabo, vanj vlagam sebe, svojo življenjsko filozofijo, prilagajam se po žensko, ce je treba po kurje počepnem in se pustim ujeti , da potem okoli ovinka pridem do tistega dela, ki si ga želim. Ponosna sem, ce kaj naredim zelo dobro, če mi kaj spodleti, se z najvecjo vnemo učim na napakah. Jasno, da me malce duši neuspeh in pride noč, ko se vprašam, ali se ne cenim preveč ali mogoče res nisem primerna za neko delo in je na ” delu” moj ego.
Nekje v srednjih letih sem spoznala, da me resnično lahko navdihuje vsako delo. Ne samo tisto, ki si ga želim. Od takrat naprej se vedno, kadar me kaksna nemotivirana, pišmeuhovska ponudba za delo, ki me več kot očitno ne spoštuje odzovem s filozofijo : ” Ti kar daj, dokler imam jaz dve roki, mi ne bo hudega. Z dvema rokama in ustvarjalno glavo bo še moj krompir lepše cvetel. Bom pa solato sadila in od nje živela ! ”
Vam povem, da res pomaga! Lažje pričakati čas, priložnost, ki si jo želite in jo ustvarjate v svoji glavi.
Zato do obisti razumem, kako poniževalno je čakati na delo. Načenja jedro naše biti in moraš se pošteno vzeti v roke, da ohranjaš pozitivno miselno kondicijo v sebi za čas, ki ga je treba vseeno nekako preživeti. Sama nikoli ne čakam, da bo kdo v meni zagledal zaklad, haha, današnji časi za take ” neumnosti” nimajo časa. V mlajših časih me je zajela panika in sem se krotovičila v svoji nevrednosti ( ja, kako sem nesposobna, nevredna, nekvalitetna delavka ), že nekaj časa pa po novodobno globoko diham in se v miru božjem oziram po tleh, da najdem drobtinice za idejo o tem, kaj vse bi lahko delala. Idejo potem vedno najdem, ker v mojem miselnem sistemu ne obstaja besedna zveza ” to je nemogoče”. Zaradi nje sem pokasirala v svojem življenju že kar nekaj poniževalnih in pikrih na svoj račun, čes, da sem blond, nerealna…namenijo mi milosten smehljal v smislu, ah, saj je samo igralka, nima stika z realnostjo.
Jaz nimam stika z realnostjo?
V svojem življenju sem delala veliko stvari za ljubi kruhek ( in občutek, da SEM ).
V rani mladosti sem pletla puloverje na mamimen stroju, da sva imeli za priboljške. Ze takrat sem si zmišljevala različne vzorce, da sva z mamo postali že pravi mojstrici. Dodajati delu dodatno vrednost me je gnalo nevede, nehote, vkodirano je vame in za ta živlljenjski detajl sem vesolju zelo hvaležna. Živo se spomnim puloverja za nekega obilnega gospoda, ki ga nisva mogli splesti na stroju v eni vrsti in sva si izmislili način kako z vzorčki prikriti šiv, ki je spajal dva dela za nenavadno velikost puloverja. Celo srednjo šolo sem pomagala mami, delala dobrodelno, ustvarjalno…ko sem študirala sem delala, prodajala šale in puloverje na stojnicah, ko nisem dobila službe sem sestavljala domine za nekega obrtnika, delala ob rednem delu še dodatne predstave, projekte, ki so me zanimali ali stvari, kjer sem se dodatno učila. Prodajala sem nogavice, ustvarjala blagovno znamko, ustvarjalno poletela, ko smo se lotili izdelave kopalk, spoznala naravo dela v podjetju, probleme, ki jih imajo nemotivirani delavci in prvič v življenju videla ljudi, brez ambicij, vizij in smisla. Postala sem dobra gospodinja, z dobro organizacijo sem zmogla delo v gledališču, doma in dodatne projekte. Moje soigralke iz kultne ženske predstave ” 5.žensk.com ” , se še danes smejijo, kako smo s predstavo potovale po Sloveniji in se vmes ustavljale, da sem ” podelala” kar sem imela za delat v določenem kraju, enkrat smo celo lovile lame po nekem posestvu, ker sem jih morala pregledati ali so mogoče bolne. Ali pa mi je katera izmed njih pomagala na vrtu in me blatno do kolen spraševala, če imam kaj treme, ker imam zvečer predstavo. Takrat sem prvič pomislila, da sem res malce utrgana, ob stirih popoldne sem do kolen v zemlji ponavljala tekst za večerno premiero, ob osmih zvecer pa vsa v blišču oderskih luči stala na odru ( in skrivala razdrapane roke v damskih rokavicah ), drugo jutro kuhala malico za 20 delavcev, ki so pri nas gradili. Ko smo gradili hišo me je doletelo vse, kar sem samo od daleč gledala. Druge, slovenske ženske, ki sem jih občudovala, delo v službi, ukvarjanje z deco in moški fizični napori, ko ima dan 48 ur…vmes so v meni rastle ideje za gledališke predstave, globoko razumevanje razlicnih človeških poti.
Se hvalim ?
Ne !
Samo potrjujem svojo globoko vez z realnim življenjem. Ker mi zares nikoli ni bilo težko delati. Karkoli.
Težko je delati, ko ne veš zakaj delaš, ko delaš, ker moraš delati in za delo nisi motiviran. Ko kar delaš, samo zaradi tega, ker so drugi tako rekli. Ko sploh ne veš, kaj rad delaš in samo loviš priložnosti, da bi s čim manj dela veliko zaslužil . Ko ves čas pričakuješ, da bo kdo naredil kaj namesto tebe. Ko delaš, ves čas nezadovoljen s pogoji, plačilom in si ves čas samo še v jezi. In nimaš ” jajc” za spremembo. Ampak za ta ” težko” si sam odgovoren !
Zares težko je delati samo takrat, ko od svojega dela, ki ga dobro opravljaš, ne moreš dostojno živeti. To je eksodus nad življenjem, nad človeškim dostojanstvom.
Zato me razni sestanki, razni ne-ji in norčevanja iz mojih sanj ne prizadenejo zares. Saj veste, imam dve roki….
Pošteno, zares in do obisti pa me razkurijo delovna razmerja, ki izkoriščajo ! Tako nesramno, da od poštenega, zrelega odnosa , svojega dela ne moreš preživeti meseca. Ta izkoriščevalska pošast se vse bolj svobodno pase po naših življenjih, vendar je treba v jezi in uporu biti previden. Ker nas vse prerado zvleče po bližnjici v obtoževanje, v tisto znano obupno stanje nemoči. Iskrena osebna inventura kaj nam pomeni delo, kaj si želimo delati in koliko vanj zares vlagamo je kažipot ven. Ven v odgovoren NE !
Ja, temu je enostavno treba reči NE !
Reči NE in čakati, tarnati pa ni dovolj !
Kako to ” delam” jaz, sem vam povedala ! Vedno je pot ! Vedno se najde izhod ! Samo vaš !

Zvezdana

Comments are closed.