Biti (tiho)
28/06/2017  |   Revija Naja  |   0

Bili so prijatelji mnoga leta. Dva para. Združila jih je mladost, ljubezen,drug drugemu so se zavezali v poročni pogodbi skoraj istočasno. Bili so razigrani, divji in rojevali so se jim otroci. Med sabo so premlevali in govorili vse, ni bilo prepovedanih tem. Pogovarjali so se zares. Prvi par je bil zanimiv zaradi nje. Lepotice,ki ti je jemala dih. Vedno je bila malce vzvišena, duhovita in pikra do vsega in vseh, da je včasih bolelo. Kot bi hotela zatemniti svojo lepoto je prhala svoj cinizem okrog sebe, da nam je bilo velikokrat neprijetno. Svojega dragega je zasenčila s svojo bistrostjo in on ji je ljubeče sledil. Slok, lep in visok je težko sestavljal cele stavke, bister navznoter, njegove roke so bile ustvarjalne in zlate v uresničevanju njenih idej.
Drugi par je bil zanimiv zaradi obeh. On lep in šarmanten, hiter, bister, vedno v gibanju, izmuzljiv, priljubljen med ženskami in zelo samosvoj. Ves čas fokusiran na zunanji odtis, je kljub vsemu premogel neverjetno ustvarjalno energijo , ki se imenuje ” imeti” . Ona, strastna, odprta na vse štiri strani neba z angelskimi očmi, razkošna v dajanju, mu je na nek čuden način sledila. Malo sebi, malo njemu…. Zaradi nje je vse bilo in ona se tega sploh ni zavedala. Plesala sta nevaren ples dajanja, jemanja, kot dva norca , ki žonglirata s svojimi talenti , kdo bo koga…
Vsi štirje so bili lepi in vsi štirje so bili zaznamovani s težkimi zgodbami svojega otroštva. Lepotica je bila edina, ki je že takrat odpirala temó njihovih prtljag, pa so se ji vsi smejali. Počasi so se mednje prikradle zamere, moška sta potihem zacela tekmovati in meriti moči, lepotica se je svojega dragega v podrejeni vlogi počasi naveličala in zacela iskati v drugem. Ženska s sinjimi očmi še vedno ni razumela in ji je rekla : ” Lepa si, toda preveč si v glavi !”
Potem so se za dolga leta razšli.
Življenje jih je razmetavalo in postavljalo pred nemogoče situacije, reševali so se vsak zase, eden je zbežal pred sabo in se obdal z zidovi obilja, drugi je legel na kavč in čakal na čudež, lepotica je spoznala jalovost iskanja zunaj in se zakopala vase, druga je lovila redke valove sreče. Pozabili so se smejati, maske so postajale vse trše, besede vse bolj redke, razočaranja vse večja. Tisti s kavča se je počasi dvignil na noge, drugi je obilje izgubil, lepotica je odvrgla plašč cinizma in se vrgla v življenje, lepooka je spoznala iluzijo.
V tem brezveterju so se spet nasli. Vendar niso več znali BITI. Ženski sta se povezali silno in globoko, nagonsko sta čutili, da odhaja zadnji vlak. Izgubljali so sebe in drug drugega, izgubljali so najlepše kar so imeli, ljubeče prijateljstvo brez pogojevanj. Moška sta razvila netolerantnost do skrajnih meja in stavki so kot sekire padali mednju. Izgubljenec s kavča se je opravičeval, da je nedejavnost njegova izbira, tisti , ki mu obilje pomeni največ pa je sproti podiral vse kar je ustvaril, zidove, ljudi, odnose.
In se je zgodilo, kot se zgodi samo v pravljicah, tisti, ki ni imel nič, je počasi vstopal v srce, tiho, nerodno, rep zamer in bolečin počasi puščal za sabo in drugi , njegov prijatelj ,mu je ljubeznivo pokazal ogledalo. Iskrenih besed ” boli me” pa prvi ni zmogel. Bil je tiho. In se pridružil paradni disciplini drugega, obsojanju.
Njegova zveza z lepotico se je po vseh brezpotjih spet povezala in spletla lepo, zrelo vez. Med sabo nista bila tiho.
Lepota drugega je zbledela, čeprav jo je redno loščil z vedno novimi prijateljicami in nalival vedno večjo žalost v oči njegove sinjeoke. Ona se je potapljala v besede, čutila silno potrebo po njih, po razumevanju tega sveta, potem pa so nekega dneva začele njene besede usihati , pristala je na biti in na tiho. Bili so štirje , pripravljeni na biti in na tiho. Zazrti v svoje ” prav”. Ogledalar, ki je bil na zunaj najmanj ranjen, jim je vrtel ogledala pred ocmi, nogami, glavami, nosom in se spogledoval s svojimi mejami čez mejo. Potem je eksplodirala prva zvezda, razstrelila se je v iskanju sebe in ponižnosti do vesolja, sledila ji je lepotica z druge zvezde in sta odpluli v svobodo. ” Reši se, kdor se more ! ” je odmevalo za njihovo skupno mizo.
V njihovem vesolju je bilo samotno. Dokler ni vprašala lepotica : ” Zakaj moram biti , tiho ? ”
Zakaj ?
Zakaj se ljudje bojimo besed , resnice, ogledal, drug drugega ? Zakaj nas je strah drugega in se rajši izgubimo za vedno, kot da s skupnimi močmi, nikoli sami, zaupamo drug drugemu, da se zmoremo sprejeti, da zmoremo živeti v ljubezni. Zakaj se ocenjujemo po lepoti, uspešnosti, po zunanjih merilih ponorelega sveta, ko pa nič od tega ne potrebujemo. Kot bi vsak trenutek živeli dvojno, govorimo kako nam gre dobro, da smo sicer utrujeni od dela, vendar napredujemo. Znotraj pa utihnemo od groze, ker se ne moremo sprejeti, polni krivde, ker smo prizadejali toliko bolečine, ker smo prejeli tako težke udarce, da smo si jih izkopali, te notranje oči, da ne bi videli. Videli kaj ? Videli sebe ? Saj sebe lahko vidiš le v ogledalu ! Ogledalu, ki je pred tabo leta in leta, razbito na koščke , motno od izkušenj in bolecin ali v ogledalu, vsak dan novem, svezem , orošenem s kapljicami nedolžnosti ?
Zato hocem jaz biti sveže ogledalo ! Pred predzgodb in motenj, magari razbito, hocem biti ogledalo , ki iz tisocih okruščkov kriči na glas : ” Sprejmem, sem, dovolj je biti ! Tiho ! ”
Ker, ko umolknejo besede, spregovori srce…
Ko sem se zadnjič skozi liste srebrne knjige zagledala v vseh ogledalih okoli sebe, sem se razjokala od milosti. Zato se učim jezik srca in draga moja lepotica, naučiva se ga skupaj. Povabim vas vse štiri na najslajse potovanje v življenju, mogoče je še čas, da izkopljete svoje pozabljene sanje, da pletete gnezdo prijateljstva iz mladosti naprej.Prijateljstvo je velika svetinja, velikokrat popljuvana, zlagana in usmrajena od nasih egoizmov. Prijateljstvo je milost in je hkrati moč, ki ti jo daje preseganje samega sebe. Kdo od vas štirih bo zares slišal moj klic je odvisno od vas samih in zgodbo od zgoraj boste dopisali sami.
Vsem nam, ki nismo del njihove zgodbe ( ali je to res ? ) pa sporočam. Naslednjič, ko me boste vprašali , če sem dobro, bom odgovorila z resnico. Če bom žalostna, ne bom kurila zadnjih atomov svoje moči, da bi vam jo prikrila . Ne bom si metala peska v oci, češ, da se ne spodobi govoriti intimnosti. Rekla vam bom : ” Žalostna sem ! ” Če bom začutila, da me sprejemate, mi bo lažje, če bom začutila, da vam je vseeno, bom razumela, če bom začutila, da me obsojate, se bom vprašala, kaj me je pripeljalo k vam . In si bom vzela učno uro. Učno uro kako samo BITI . TIHO.

Zvezdana

Comments are closed.